SL/Prabhupada 0291 - Ne želim si biti podrejen, ne želim se prikloniti – To je tvoja bolezen



Lecture -- Seattle, September 30, 1968

Prabhupāda: Ja?

Mladi mož: Nam lahko še enkrat razložite podrejenost?

Tamāla Kṛṣṇa: Še enkrat razložite podrejenost.

Prabhupāda: Podrejenost, preprosto. Ti si podrejen. Ne razumeš, kaj je to podrejenost? Je zelo težavno? Ali nisi nikomur podrejen?

Mladi mož: No, predvidevam, da bi lahko rekel, da sem bil.

Prabhupāda: Ja. Moraš. Vsi. Vsi morajo biti podrejeni, v podrejenem položaju.

Mladi mož: Torej, v duhovnem smislu, se ne čutim podrejenega...

Prabhupāda: Najprej poskusi razumeti, kaj je to duhovno življenje, potem... Tudi v duhovnem smislu si podrejen, ker je podrejenost del tvoje narave. Duhovno, kaj misliš pod besedo duhovno in materialno?

Mladi mož: No, moje telo je na določenem mestu in času, vse te (nejasno) Če imam službo, potem sem podrejen svojemu šefu, toda dejansko, je moje celotno bitje, moje notranje bitje ne misli... Ne mislim, da sem podrejen svojemu šefu. Mislim, da smo bolj kot ne enakopravni. V smislu začasnosti...

Prabhupāda: Ja. Ta zavest je zelo dobra, da se ne počutiš dobro, s tem, ko si podrejen svojemu šefu. Je to res?

Mladi mož: Ne, to ne drži.

Prabhupāda: Torej?

Mladi mož: Ne ravno...

Prabhupāda: Vsi.

Mladi mož: Ne mislim, da... Če spregovorim o nekem specifičnem incidentu, ni nujno res, da bi se počutil ljubosumnega, ker ima oseba višji položaj. Čutim, da smo kot bitja, bolj ali manj enakopravni. S tem mislim, saj veste, to je neke vrste filozofija, ki jo imam. Ne čutim, da bi se moral vsakomur prikloniti in prav tako ne mislim, da bi se moral vsak prikloniti meni.

Prabhupāda: Zakaj? Zakaj? Zakaj se ne prikloniš? Zakaj?

Mladi mož: Ker ne čutim, da sem mu kaj dolžan, ali da je on kaj dolžan meni.

Prabhupāda: To je ta bolezen. Prisiljeni smo se prikloniti, medtem ko si mislimo, da "Ne želim se prikloniti." To je ta bolezen.

Mladi mož: On me ni prisilil k temu, da sem se priklonil.

Prabhupāda: Ja.

Mladi mož: V nič me ne sili. Preprosto sem tam, s tem ko je tudi on, preprosto tam.

Prabhupāda: Ne. Zgolj poskusi razumeti. Zelo dobro vprašanje je. Rekel si, da "Ne želim se prikloniti." Je to res?

Mladi mož: V osnovi drži, ja.

Prabhupāda: Ja. Zakaj?

Mladi mož: Ker mislim, da nisem manjvreden glede na...

Prabhupāda: To je ta bolezen. Diagnosticiral si svojo lastno bolezen. To je materialistična bolezen. Vsi mislijo, češ "Jaz želim biti gospodar. Nikomur se ne želim prikloniti." Vsi tako mislijo, ne le ti. Le poskusi, pusti me, da dokončam. To je ta materialna bolezen. Najprej od vsega, poskusi to razumeti. Ni to tvoja bolezen ali moja. Je bolezen od vsakogar, češ "Zakaj bi se priklonil? Zakaj bi postal podrejen?" Toda narava me sili, da postanem podrejen. Torej, kdo si želi srečati smrt? Zakaj ljudje umirajo? Lahko odgovoriš na to?

Mladi mož: Zakaj ljudje umirajo?

Prabhupāda: Ja. Nihče si ne želi umreti.

Mladi mož: Mislil sem, da je to biološko...

Prabhupāda: Zgolj poskusi razumeti. Kdo je tu... To pomeni biološko silo. Podrejen si biologiji. Zakaj torej trdiš, da si neodvisen?

Mladi mož: No, čutim, da sem...

Prabhupāda: Narobe čutiš. To je moje stališče. To je tvoja bolezen.

Mladi mož: Počutim se osamljenega?

Prabhupāda: Ja, napačno.

Mladi mož: Napačno?

Prabhupāda: Ja. Ti si podrejen. Moraš se prikloniti. Ko bo smrt prišla, ne boš mogel reči, "Oh, ne bom te ubogal." Zato si podrejen.

Mladi mož: Podrejen sem Bogu, ja.

Prabhupāda: Ne, ne, ne... Pozabi na Boga. Sedaj govorimo o zdravi pameti.

Mladi mož: Krišna... Jaz ne...

Prabhupāda: Ne. Ne govori o Krišni. To je zdaj daleč stran. Zgolj poskusi razumeti, da če si ne želiš umreti, zakaj si potem prisiljen umreti?

Mladi mož: Zakaj sem prisiljen umreti?

Prabhupāda: Ja. Ker si podrejen.

Mladi mož: Oh, ja.

Prabhupāda: Ja. Potem razumeš svojo pozicijo, da si podrejen. Ne moreš razglasiti, da "Jaz sem svoboden. Nisem podrejen." Če si želiš, da "Ne želim si biti podrejen, ne želim se prikloniti," je to tvoja bolezen.

Mladi mož: Kaj želite od mene, da... Kaj...

Prabhupāda: Ne. Najprej poskusi razumeti svojo bolezen. Potem ti bova postavila zdravila za to.

Mladi mož: Počutim se napačno, uredu, toda komu ali čemu... Čemu natančno se potem priklonim, mislim reči...

Prabhupāda: Priklanjaš se vsem. Priklanjaš se smrti, bolezni, starosti. Tako velikim stvarem se priklanjaš. V to si prisiljen. In še zmeraj misliš, da "Ne morem se prikloniti. Tega ne maram." Ker govoriš "Ne maram," si v to prisiljen. Moraš se prikloniti. Zakaj pozabiš na svojo pozicijo? To je naša bolezen. Zato je naslednji proces, da "Jaz sem se prisiljen prikloniti." Sedaj moramo izvedeti "Kje bom srečen, tudi če se bom priklonil?" To je Krišna. Tvoje priklanjenje se ne bo ustavilo, ker si temu namenjen. Toda, če se prikloniš Krišni in Njegovim predstavnikom, postaneš srečen. Preizkusi to. Moraš se prikloniti. Če se Krišni in Njegovim predstavnikom ne prikloniš, potem boš prisiljen v to, da se prikloniš nečemu drugemu, māyi. To je tvoja pozicija. Nikoli ne moreš biti svoboden. Toda čutil boš... Tako kot otrok, ki se štiriindvajset ur priklanja svojim staršem. On je srečen. On je srečen. Mama reče, "Moj dragi otrok, prosim pridi sem, sedi tu." "Ja." On je srečen. To je njegova narava. Preprosto moraš poiskati, kje se moraš prikloniti, to je vse. To je Krišna. Ne moreš zaustaviti svojega priklanjanja, toda moraš videti, kje se moraš prikloniti. To je vse. Če ponarejeno misliš, da "Jaz se ne bom nikomur priklonil. Neodvisen sem," potem boš trpel. Zgolj poiskati moraš primerno mesto, kjer se boš lahko priklonil. To je vse. Prav. Poj.