SL/Prabhupada 0574 - Ne morete ubiti telesa brez kazni - to je grešno
Lecture on BG 2.19 -- London, August 25, 1973
"Za dušo ni nikoli rojstva in smrti. Niti nikoli ni bilo časa da ne bi obstajala . Je nerojena, večena, vedno obstoječa,nesmrtna in prvobitna. Ni ubita, ko je telo ubito. "
Torej, Krišna nas na različne načine skuša prepričati, da je duša nesmrtna. Različne poti. Ya enaṁ vetti hantāram (BG 2.20). Ko pride do boja, torej če je kdo ubit ali ... Torej, Kṛṣṇa pravi, da če kdo misli, da je ta človek ubil tega človeka, torej, ali "Ta človek lahko ubije tega človeka", tovrstno znanje ni popolno. Nihče nikogar ne ubije. Mesarji bi zdaj lahko rekli "zakaj se potem pritožujete, da ubijamo?" Ubijajo truplo, vendar ne moretejo ubiti odredbe "Ne ubijaj." To pomeni, da telesa ne morete ubiti in ostati brez sankcij. Ne moreš ubiti. Čeprav duša ni ubita, je telo ubito, še vedno ne moreš ubiti trupla brez sankcij. To je grešno. Na primer, da v nekem stanovanju živi moški. Vi pa ga tako ali drugače ilegalno preženete iz stanovanja. Ta moški bo moral zdaj nekje drugje poiskati zavetje. To je dejstvo. A ker ste ga odgnali iz njegovega stanovanja, ste zločinci. Ne moreš reči: "Čeprav sem ga odgnal, bo vseeno našel drugo mesto." Ne, nimate moči, da bi ga odgnali. Imel je pravico, da živi v tem stanovanju, in ker ste ga prisilno odgnali, ste zločinci, morali bi biti kaznovani.
Zato ta argument za morilce ne drži Da "Tu, Bhagavad-gīta torej pravi, da duša nikoli ni ubita, na hanyate hanyamāne śarīre (BG 2.20), tudi po uničenju telesa. Zakaj se torej pritožujete, da ubijamo? " Torej, to je argument, da telesa niti ne moreš ubiti. To ni dovoljeno. To je grešno. Ubhau tau na vijānīto nāyaṁ hanti na hanyate (BG 2.19). Torej nihče nikogar ne ubije, niti drugi nikogar ne ubijejo. To je ena stvar. Spet na drugačen način, pravi Kṛṣṇa, na jāyate: živo bitje se nikoli ne rodi. Rojstvo in smrt se nanašata na telo. Živo bitje, individualna duhovna iskra je sestavni delec Krišne, kot se Krišna ne rodi in ne umre ... Ajo 'pi sann avyayātmā (BG 4.6). To boste našli v četrtem poglavju. Ajo 'pi. Krišna je aja. Aja pomeni, tisti ki se nikoli ne rodi. Podobno se tudi mi, ki smo del Krišne, nikoli ne rodimo. Rojstvo in smrt se nanašata na to telo in tako smo poglobljeni v telesni koncept življenja, da ko se to telo rodi ali umre čutimo bolečine in užitke. Užitka pa seveda ni. Rojstvo in smrt, je zelo boleče. Ker ... To je že razloženo. Zavest duše je razširjena po vsem telesu. Zato so se bolečine in užitki čutili na račun tega telesa. Torej, Krišna je že svetoval, da nas takšne bolečine in užitke, mātrā-sparśās tu kaunteya (BG 2.14), ki se nanašajo samo na račun kože, ne bi smeli preveč vznemirjati. Tāṁs titikṣasva bhārata. Na ta način, če razmišljamo o svojem položaju, samospoznavanju, kako smo drugačni od telesa ... Pravzaprav je to meditacija. Če zelo resno razmišljamo o sebi in o telesu, je to samospoznavanje. Samorealizacija pomeni, da nisem to telo, sem ahaṁ brahmāsmi, sem duhovna duša. To je pravo samospoznanje.