SL/Prabhupada 1070 - Služenje je večna religija živega bitja

From Vanipedia
Jump to: navigation, search

Rendering of Service is the Eternal Religion of the Living Being - Prabhupāda 1070


660219-20 - Lecture BG Introduction - New York

Omenili smo sanātana-dharmo. Da bi razumeli pojem religije, si poglejmo koren sanskrtske besede dharma, ki pomeni "lastnost, ki je pri posameznem objektu stalno prisotna". Omenili smo že primer ognja. Ko govorimo o ognju razumemo, da sta istočasno z ognjem prisotni tudi toplota in svetloba. Brez toplote in brez svetlobe, beseda ogenj ne bi imela več istega pomena. Podobno moramo ugotoviti, katera bistvena lastnost stalno spremlja živo bitje. Tisto kar stalno spremlja živo bitje, je njegova večna lastnost. In večna lastnost živega bitja, je njegova večna religija. Ko je Sanātana Gosvāmī vprašal Gospoda Śrī Caitanyo Mahāprabhuja, kaj je svarūpa - o svarūpi vseh živih bitij smo že govorili - svarūpa ali naravno opravilo živega bitja, mu je Gospod odgovoril, da je naravno opravilo živega bitja služenje Vsevišnji Božanski Osebnosti. Če o trditvi Gospoda Caitanye dobro razmislimo, lahko zlahka uvidimo, da vsako živo bitje nenehno služi kakemu drugemu živemu bitju. Živo bitje služi drugim živim bitjem na različne načine in tako uživa življenje. Živali služijo ljudem, služabniki služijo svojemu gospodarju, A služi gospodarju B, B služi gospodarju C, C služi gospodarju D in tako dalje. Vidimo lahko, da prijatelj služi prijatelju, mati služi sinu, žena služi možu, mož služi ženi itd. Če v tem duhu raziskujemo naprej, bomo ugotovili, da med živimi bitji ni izjeme, kjer ne bi našli dejavnosti služenja. Politik predstavi javnosti svoj predvolilni program, da bi ljudi prepričal o svoji zmožnosti, da jim služi. Volivec da svoj glas politiku, ker pričakuje da bo politik koristno služil družbi. Lastnik trgovine služi kupcu in delavec služi lastniku podjetja. Lastnik podjetja služi svoji družini in družina služi narodu glede na večni položaj večnega živega bitja. Vidimo lahko torej, da ni živega bitja, ki ne bi služilo drugemu živemu bitju. Na podlagi tega lahko zaključimo, da je služenje tisto, kar večno spremlja živo bitje, in da je služenje živega bitja njegova večna religija. Ko človek izpove pripadnost določeni veri, se ta pripadnost nanaša na določen čas in okoliščine, ki jih določa rojstvo. In tako se imajo ljudje za hindujce, muslimane, kristjane, budiste ali pa pripadnike katere druge religije. Takšne oznake niso sanātana-dharma. Hindujec lahko zamenja vero in postane musliman, musliman pa lahko postane hindujec ali kristjan. Vendar takšna sprememba vere v nobenih okoliščinah ne spremeni dejstva, da je večno opravilo živega bitja služenje drugim. Naj bo oseba hindujec, musliman ali kristjan, zmeraj komu služi. Zato izpovedovanje določene vere ne pomeni sanātana-dharme. Sanātana-dharma je tisto, kar večno spremlja živo bitje in to je služenje. Dejansko smo vsi povezani v odnosu služenja Vsevišnjemu Gospodu. Vsevišnji Gospod je vrhovni uživalec in mi, živa bitja, smo večno Njegovi vrhovni služabniki. Ustvarjeni smo za Njegovo uživanje. Samo če sodelujemo v tem večnem odnosu uživanja z Vsevišnjo Božansko Osebnostjo bomo srečni in nikakor drugače. Kot smo že pojasnili, če deluje neodvisno, noben del telesa, bodisi roka, noga, prsti ali katerikoli drug del telesa, ne more biti zadovoljen, če ne dela za želodec. Prav tako živo bitje ne more biti nikoli srečno, če s transcendentalno ljubeznijo ne služi Vsevišnjemu Gospodu. Bhagavad-gītā ne odobrava čaščenja različnih polbogov. V dvajsetem verzu sedmega poglavja Bhagavad-gīte, Gospod pravi: kāmais tais tair hṛta-jñānāḥ prapadyante 'nya-devatāḥ. Kāmais tais tair hṛta-jñānāḥ. Ljudje, ki so žrtve poželenja, častijo polbogove in ne Vsevišnjega Gospoda, Kṛṣṇe.